Noč v Hudičevem turnu

Že kot majhen deklič sem gojila posebno ljubezen do zgodb, ki so jih pripovedovali stari ljudje, oboževala sem stare fotografije in se potikala po zapuščenih stavbah. Čeprav sem odraščala na podeželju, daleč od kakršnega koli središča, mi nikoli ni bil dolgčas. Pred mojimi očmi so od nekdaj stale prazne stare zgradbe, ki so pričale o minulem življenju. Hudičev turn je ena od podob iz sanj …

Piše: Sonja Bezjak

Ljubezen do preteklega

Velikokrat sem sanjala, kako bi jih oživila, kako bi zavrtela kolesje zgodovine vsaj za trenutek … dokler nisem odkrila umetnosti. Ampak že davno je tega.

Nekega vročega julijskega dne me je pot vodila proti Dolenjski. Kakšno uro vožnje iz Ljubljane, slovenske prestolnice, se v vsej svoji lepoti med griči in vinogradi prikaže zelena reka Krka. In ko njena sapa zaveje čez pregreto telo, je občutek vsaj malo božanski. Toda pot vodi dlje, mimo ostankov gradu Žužemberk, spet ob reki, vse do vasi Soteska, kjer se pot razcepi v smeri Dolenjskih toplic in Bele Krajine.

Prav tam na tistem razcepu se pred očmi naslikajo ruševine nekoč mogočnega Auerspergovega dvorca.

Grajski paviljon in polna luna

Nedaleč od njega se sredi neskončnega zelenega travnika izriše grajski paviljon. Da bi čar julijskega predvečera bil še popolnejši, daleč za njim vstaja žolta luna.

Vznemirjena in polna pričakovanj se po belem pesku bližam baklam, ki svečano osvetljujejo pročelje nocojšnjega prizorišča. Krasi ga ne preveč prijazno ime Hudičev turn, in držijo se ga ne preveč ugledne zgodbe, ki jih ugledni gostje bolj potihoma šepetajo drug drugemu na uho.

Menda je tri stoletja stara zgradba nekoč bila prostor zabave in užitka. Deteljičasto zasnovan baročni stolp je v notranjosti bogato poslikan z iluzionistično kompozicijo. V njem se prepletajo motivi vodnjakov in portalov, antični mitološki prizori in ženske figure, ki upodabljajo vero, upanje in ljubezen.

Festival Seviqc vabi

Festival Seviqc, katerega gostja sem ta večer, vabi v prostor, ki zagotavlja beg iz realnosti v mistiko.

Na vratih paviljona se pozdravim s Klemnom Ramovšem, direktorjem Festivala Seviqc, ki že več kot tri desetletja skrbi, da najlepši spomeniki, ki jih v Sloveniji ni malo, oživijo na prav poseben način. Nekateri med njimi so prazni in opuščeni in s festivalom oživijo vsaj za nekaj ur v letu. Vanje se naselijo vrhunski glasbeniki z vsega sveta in prostor zapolnijo z najlepšimi koncerti stare glasbe.

Zapuščene sobane zapolni umetnost, zaradi nje pridejo v odročne kraje. Zaradi festivala so tudi domačini na podeželju deležni umetnosti, ki je običajno pridržana za urbana središča. To je Klemnova zmagovalna formula, ki festival ohranja živ in bogat.

S Faenzo skozi odtenke življenja

Naj vendarle že zasedem mesto, me bodrijo organizatorji, paviljon je majhen in sedišč ni veliko. S svojo veliko ljubeznijo do preteklega vstopim skozi kamnita vrata in sedem na enega od stolov, ki se v dveh vrstah nizajo v krogu okoli pogrnjene mize.

Ta večer bo poseben, umetnika Marco Horvat in Olga Pitarch, ki sta med dolenjske griče prišla iz daljne Francije, ponujata skladbe a la carte. Na mizo sta razpostavila tarot karte in publiko povabila, da z vlečenjem kart izbirajo skladbe in določajo repertoar.

Francoski ansambel Faenza je v baročnem paviljonu obnovil povezanost med duhom zabave in druženjem, ki je bilo značilno za glasbene salone 17. stoletja. In brez dvoma jima je uspelo.

Obiskovalce sta z zvoki in igro odvedla daleč nazaj, morda pa tudi naprej… Nagajiva, hudomušna, zapeljiva, strašna, hladna… sta pred nami slikala vse odtenke življenja.

Glasba na slovenskih gradovih in dvorcih

Za konec sta nas umetnika povabila, naj ob spremljavi njunih zvokov, stopimo pod zvezdnato nebo. Komu sta sredi vaške tišine pela in igrala? Beli luni visoko na zvezdnatem nebu in nam, ki smo se v Hudičev turen pripeljali z vseh koncev in krajev Slovenije.

Ta večer je v nekem pozabljenem kotu Slovenije priklical nek drug čas, ki bi ga bilo brez umetnosti težko čutiti. Tudi zato velja slediti festivalu, ki se vse poletje seli po slovenskih gradovih, dvorcih, kaščah, mlinih … ki pričajo o življenju v nekem drugem času.

In tako sem okusila in za zmeraj shranila kanček pregrešnega življenja iz dolge zgodovine deteljičastega paviljona, ki sameva sredi zelenih gričev.

Besedilo v angleškem jeziku.