Reka Mura: Spust po evropski Amazonki
Kot ljubitelj in varuh reke Mure sem razumel, zakaj so reko poimenovali evropska Amazonka. V celoti pa sem pomen tega poimenovanja dojel po vrnitvi s štiridnevne 136 kilometrov dolge plovbe po njej.
Pot se je začela pri Sladkem Vrhu v Sloveniji in končala pri Legradu v hrvaški Podravini.
Piše: Boris Bezjak
Sam sem se že velikokrat vozil s kajakom ali kanujem po reki Muri. Običajno od Ceršaka pa do Gibine v Veržeju, ali pa krajše razdalje. Vedel sem, da reka Mura predstavlja del 1.100 km neprekinjene plovne poti, ki se začne pri Ceršaku in vodi do izliva v Dravo ter nadalje v Donavo in vse do Črnega morja.
Prvi dan: Za začetek 50 km do Gornje Bistrice
Čeprav je Mura plovna že od zadnjega jezu v Ceršaku, se je iz praktičnih razlogov naša plovba začela v Sladkem Vrhu. Prav ta prvi del poti, od Ceršaka do Konjišča, je plovno bolj zahteven in razburljiv. Vključuje namreč dva zmerna praga in enega večjega, pri katerem nastanejo temu primerne brzice.
Na pot sem se odpravil s štirimi prijatelji. Vsak je imel svoj napihljivi kajak in potrebni proviant (hrana za na pot) ter opremo za prenočitev. Prvič smo za kratek čas postali že kmalu po izplutju. Za brzicami v Konjišču smo izlili iz kajakov vodo, ki smo jo zajeli ob plovbi čez prve brzice.
Za prvi dan smo si zadali, da priplujemo do Gornje Bistrice, s postojanko na Otoku ljubezni, kjer smo se okrepčali s hladnimi napitki. Prva etapa je predstavljala 50 km, vendar smo – glede na to, da je tok Mure v tem delu še razmeroma hiter – cilj dosegli v doglednem času.
Tabor smo lahko postavili še pri dnevni svetlobi.
Drugi dan: Slovo od Slovenije in plovba skozi divjino
Naslednje jutro smo se zgodaj odpravili na pot. Plovba prejšnjega dne ob visoko stoječem soncu je na naši koži pustila vidne posledice sončne osvetlitve, kljub temu da smo uporabljali zaščitne kreme. Prvi cilj drugega dne je bila Gibina, kjer Mura postane mejna reka med Slovenijo in Hrvaško.
V Gibini so pripravili odlično postojanko za prav takšne avanture, kjer z lahkoto izvlečemo plovilo iz vode in tudi prenočimo na prostem. Tukaj smo se poslovili od Slovenije.
Na hrvaško stran
Pot smo nadaljevali proti Murskemu Središču, s krajšim postankom na mlinu na Muri Sv. Martin, kjer je reka Mura ponovno dokazala svojo biotsko pestrost in nam ob izvleku plovil iz vode pokazala golega zeta, ribico, ki je bila v Muri odkrita šele leta 1996 in je na rdečem seznamu ogroženih vrst. Golega zeta smo fotografirali in ga seveda varno vrnili v reko.
Po osvežitvi smo se odpravili do Murskega Središča, kjer smo pri slovenski in hrvaški policiji opravili mejno kontrolo. Za plovbo po Muri potrebujete dovoljenje Policijske uprave Murska Sobota. Ta dovoljenja za vas uredi tudi pri hrvaških kolegih, seveda je za plovbo potreben tudi obvezen rešilni jopič. V Murskem Središču so uredili odlično pomožno infrastrukturo za plovbo po Muri.
Z lahkoto lahko izvlečete plovila na suho; do trgovine, kjer se lahko oskrbite s potrebščinami, pa je le nekaj korakov.
Z urejenimi dokumenti in dopolnjenimi zalogami smo se podali na najbolj divji, naravno ohranjen in neobljuden del poti. Narava, ki se razprostira za vsakim novim meandrom, je dejansko dihjemajoča.
Narava v vsej svoji prvinskosti
Na stotine debel, ki štrlijo iz reke na sredi struge, obrnjene v smeri toka in vibrirajo v ritmu valov, bi lahko opisal še najbolje z romanom Ljudstvo Lunja, Vlada Žabota, ki pripoveduje zgodbo življenja staroselskih plemen ob reki Muri. Živalski svet ponudi čisto druge poglede, ki jih v naših krajih (reka na meji z Avstrijo) nismo vajeni.
Visoko nad nami zakroži belorepec, ki s svojo velikostjo in mogočnostjo prepriča še zadnjega naravo skeptika. Vsakih nekaj kilometrov srečamo bobra. Njihove poti iz reke na brežino so vidne prav na vsakem metru obrežja. Oglodane palice ležijo povsod in pričajo o njihovih obedih.
Mura tukaj začne izredno vijugat, kar umiri tok, in pri veslanju se to že po nekaj urah dobro pozna. V vsakem maksimumu krivine struge je potrebno vložiti dodatne zavesljaje, da te ne odnese na brežino. Sprva pričakovan lahkoten spust po Muri se je spreobrnil v intenzivno veslanje, kar je seveda imelo svoj dodaten čar.
Drugi dan smo do cilja skupaj preveslali 28 km, si postavili tabor in si – kot se za takšno avanturo spodobi – spekli zajca (kupljenega) in svež kruh. Zatopili smo se v čare divjine in miru noči pod zvezdami …
Pri plovbi je potrebno iz varnostnih razlogov posebej upoštevati nizkorasla drevesa ki razprostirajo svoje krošnje tik nad vodno gladino in tako predstavljajo za plovca veliko nevarnost.
Tretji dan: Čar naravnih lepot na vseh straneh
Tretji dan je Mura svoje zavoje, meandre, še stopnjevala. Spet je bilo potrebno poprijeti za vesla in plovilo usmerjati ves čas, saj je bilo v strugi tudi vedno več naplavljenih debel, ki za plovila predstavljajo nevarnost. Pričakalo nas je oblačno vreme, kar je za plovbo bistveno ugodnejše. Pokrajina, ki jo je Mura izoblikovala v spodnjem toku, priča o delovanju naravnih sil in odsotnosti človekovih posegov.
Jasno je, da si Mura tukaj sama izbira svojo strugo in da jo ob vsaki povodnji tudi spremeni. Na brežinah je v erozijskih stenah videti na stotine domovanj ptic. Na samotnem deblu sedi črna čaplja. Po obali se sprehaja košuta. Očaran od naravnih lepot kaj hitro pozabim usmerjati čoln.
Na obzorju se kažejo znaki slabega vremena, zato si do večera poiščemo prenočišče na hrvaški obali. Ponudi se nam lesena lopa v gozdu, za katero upamo, da nas bo obvarovala pred bližajočim se neurjem. V noči se neurje razbesni do te mere, da lomi drevesa.
Na preži pred neurjem, to noč ostanemo skorajda brez spanca.
Četrti dan: Zadnja etapa do izliva Mure v Dravo
Naslednje jutro, vidno utrujeni od moči narave, se odpravimo na zadnjih 33 km poti do Legrada na Hrvaškem, kjer se Mura izliva v Dravo in se naša pot konča. Za konec poti nam Mura in vreme pripravita poseben izziv. Tok reke se upočasni, plovbo pa nam otežuje tudi gorvodni veter, ki piha z dovolj močnimi sunki, da brez veslanja obstojimo na mestu.
Etapa zadnjega dne se po razgibanosti rečnega toka ne spremeni. Reka je bistveno ožja in globlja kot v srednjem delu, saj je na hrvaški strani ponovno utrjena. Na madžarski strani lahko kilometre daleč opazujemo lov rib s troperji (razpete mreže na vzvodu za zajem rib), kar zagotovo spada med kulturno dediščino reke Mure, je pa današnjim časom neprimerno.
Pred izlivom Mure v Dravo se nad nami ponovno pojavi belorepec, orel z razponom kril do 2,4 m in nas simbolično pozdravi v slovo. Na samem izlivu je zadnji izziv pravokotno prečkati reko Dravo do mesta izkrcanja.
Od Konjišča naprej se reka umiri in postane nižinska reka, takšno podobo ohrani vse do izliva v Dravo.
1 thought on “Reka Mura: Spust po evropski Amazonki”