V Plečnikovi hiši v Trnovem

Skromno, tiho in zadržano smo vstopili v dom velikega arhitekta Jožeta Plečnika v Trnovem v Ljubljani. In se prepustili lepoti in bogastvu njegovih del, ki ne jenjata, četudi umetnika že dolgo ni več med nami! Plečnikova hiša je obisk, ki se tudi zaradi strokovnega vodstva Strokovnih sodelavcev Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML), nadvse vtisne v spomin.

Mojster se vrne iz Prage …

Na prvi pogled povsem običajna Karunova ulica prav nič ne daje slutiti, da se za stenami njenih hiš skriva Plečnikov dom. Arhitekt se je vanj preselil leta 1921, po vrnitvi iz Prage, ko je ljubljanskim študentom začel predavati arhitekturo.

Dvoje vrat je bilo treba odpreti in zapreti, da se je pred očmi odprl prostoren vrt in da je z vseh strani zadišalo po Plečniku. Na Karunovi 4 v Trnovem je našel zatočišče pred malomeščanskim življenjem.

Dolgi pogled se je zapletel med veje mogočnega ginka in razvejane češnje, ki delata družbo hrastu, orehu, tisi in božjemu drevcu. Topli glas kustosinje Muzeja in galerij mesta Ljubljane Ane Porok je jel praviti o času, ki ga je mnogo odteklo, odkar je Plečnik tod ubiral korake.

Južno pročelje je ravno pravšnje izhodišče, da se takoj ovemo velike sreče. Na tem naslovu bomo od blizu in intimno doživeli mojstrova velika dela.”Poglejte ta steklenjak, stebri so ostali od gradnje zavarovalnice Vzajemne, kamniti tlakovci od gradnje NUK-a.”

Bršljan na vhodu

V sivem in tihem dopoldnevu je mraz silil, da čim prej stopimo na toplo. Ključavnica je zaškrtala in pred nami se je odprla vhodna veža Plečnikove hiše. Od tu naprej bo vsak kos opreme pripovedoval svojo zgodbo in z vsako bomo bogatejši v miru in lepoti.

Svetli predprostor krasi zeleni bršljan, ki ga je zasadila arhitektova roka. Plečnik je pač imel rad zelenje, in to je še danes mogoče občudovati na njegovih stvaritvah. Nekje med listjem nas pozdravi kip hišnega zavetnika sv. Jožefa. Na kamnitih tleh so med rožami razstavljeni fragmenti emonske Ljubljane in kosi kamnin, ki jih je arhitekt prinašal s svojih poti.

V kotu ob stopnicah je urejen prostor za sprejem gostov. Miza in asketska klop dajeta vedeti, da gostom ne bo ljubo ostati predolgo. Kar moramo vsekakor razumeti – Plečnika je pač vedno čakalo delo.

V hiši mojster še “živi”

Po nekaj stopnicah se vzpnemo v hišo, v tistih davnih časih so le redki mogli naprej do sprejemnice za goste, ki vsa diši po lesu. A mi imamo srečo, kustosinja prijazno povabi naprej. Na levo nas stopnice peljejo v kuhinjo, kjer ob peči čaka stol, da mojster sede nanj, vzame v roke svinčnik in skicirko in z natančno črto napove nove in jasne misli.

Na mizi je pripravljena skodelica za pravo, črno, turško kavo in še bi dišalo po njej, če bi bil Plečnik doma, ali če bi bila doma vsaj njegova gospodinja Urška. Iz kuhinje gledamo drevesa in zeleni bršljan, ki kot zavesa krasi velika okna vhodne veže.

Je gospod arhitekt morda v studiu? So misli kar same vprašale … Naprej po hodniku bomo vstopili v prizidek, ki nagovarja duha čisto drugače. Potihem vstopimo in za seboj zapremo vrata okrogle sobe, ki gleda nizdol po spečem vrtu. V neskončnem prostoru, ki je vse v enem, je Plečnik delal in počival.

Urice s študenti

Ne more biti dolgo, kar je arhitekt šel od tod. Miza je še polna pisal in peres, med njimi zapiski, knjige, nekje vmes očala in pod mizo par črnih čevljev. Na lesenem tramu na stropu zlata muza, ki vsa prefinjena vabi in kliče k delu. Njena moč je bila izjemna. Za to veliko leseno mizo je Plečnik zbrano in neumorno risal dolga desetletja.

In še več spokojnosti leže v prostor, ko se ovemo, da je mojster v tej sobi končal svoje življenje, a daleč od tega, da bi bilo sploh kje slutiti dih smrti. Čeprav je jesen, vonj po lesu, fotografije po stenah, odbrani spominki in slike pričajo o življenju.

Po stopnicah, ki se ovijajo okoli valjastega jedra, se vzpenjamo višje, med krošnje dreves, v sobo, ki jo je Plečnik uredil za mlajšega brata Janeza. Različne nravi – Jožetova asketsko resna in zadržana in Janezova družabna in razigrana – sta brata kaj kmalu razdružili.

Ko se je slednji že po nekaj mesecih skupnega življenja odselil, je Plečnik v prazni sobi uredil še en studio. Med drugo svetovno vojno je v njem gostil študente za arhitekturo in jih kljub vojnim razmeram uril v svoji umetnosti.

Noben dan ni čisto enak

Spet se spustimo niže in za stopnicami izginemo v ozkem prehodu, ki stisne dušo. A le za hip, potem se v svetlem steklenjaku, ki diši po citrusih in oleandrovcih, ta spet razširi in zadiha v polnem zanosu. Dan bi bil enak drugemu, če ne bi poznali radostnega vznemirjenja, ki ga rojevajo tolmuni lepega, polnega in neizčrpno bogatega.

Takole si je 8. junija 1934 v svoj dnevnik zapisala Plečnikova velika prijateljica Emilija Fon: ”Ko sva prišla ven, sva se ustavila najprej pri rožmarinu. Imel ga je v dveh lončkih, močno razvite rastline. Še se je poznalo cvetje. /…/ Potem sva stopila naprej, rezal mi je vrtnice, potonke, turške nageljne. Tu imate, da boste vedeli, da ste bili pri fantu. /…/ Šla sva mimo gredic polnih pelina. ”Tega je veliko v meni.” ” (Plečnikova pisma Emiliji Fon, Rokus, 2002)

V mrzli senci rane zime počiva Plečnikov čebelnjak in k počitku spravljen zelenjavni vrt mu daje upanje, da pomlad spet pride …

Če se vam je zahotelo pogledati še globlje, potem je vsekakor čas, da se namenite v Plečnikovo hišo na Karunovi 4, v Ljubljani, kjer vam bodo strokovni sodelavci Muzeja in galerij mesta Ljubljane z velikim zanosom pripovedovali še in še. Pred obiskom obiščite tudi njihovo spletno stran.

Zapuščino velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (1872-1957) pa bomo še bolje spoznali, če se napotimo širom naše domovine in tudi onkraj nje, na Dunaj in v Prago.